Menu
Grof Nicolò di Toppo in njegov brat Marzio sta park okrasila z rimskimi artefakti, ki so bili najdeni v Ogleju, in tako ustvarila prvo jedro edinega preostalega arheološkega in botaničnega parka v Severni Italiji.
Francesco, Nicolòjev sin, je parku dal zasnovo v stilu
19. stoletja. Pod vodstvom milanskega arhitekta Giuseppeja Rhoja so bile v njem posajene avtohtone in eksotične drevesne vrste ter približno 600 arheoloških najdb, ki jih je odkril Francesco, v novem rastlinjaku pa so posejali semena, prinesena s potovanja po južni Italiji. Zadnje stanje lahko opišemo kot “ruševinsko”, tj. osredotočen na okus po ruševinah.
Ko je Francesco leta 1883 umrl, je njegova žena Margherita nadaljevala prenovo stavb in parka. Njegova vnukinja Vittoria Ciconi Beltrame, njena dedinja, se je posvetila pridelavi vina, zelenjave in tobaka; gojila je cvetje in ustvarila nasad vrtnic, ki je zaslovel.
Leta 1943 se je v vili naselilo nemško poveljstvo in začelo odstranjevati nekatere arheološke predmete.
V času, ko je v vili deloval zavod za pohabljene otroke, so bile spremembe v parku korenite: zgrajeno je bilo stopnišče in osrednja pot, okrašena s palmami, na mestu labirinta iz pušpanov in hrastov so bile zgrajene delavnice zavoda, velik del zelene površine na vzhodnem delu pa so žrtvovali za tri športna igrišča pod sedanjim lapidarijem.
